Sivo kamenje nežno škriplje pod mojimi nogami. Prazna pusta cesta valuje v ritmu vetriča. Ustavim se. Pred mano list, hladen od jesenskega zraka, a še vedno nekako tako topel. Prvi jesenski. Preplavi me morje spominov na ta čas, leto poprej. Kako lepo mi je bilo, kako srečna sem bila. Zakaj so le spomini, se vprašam, jezno pohodim list in stopim en korak naprej. Ta droben korak mi je spremenil pogled na stvari, na preteklost, sedanjost. Morda tudi na to, kako se bodo dogodki odvijali naprej, ne vem. Nisem prepričana, vseeno mi je. Poberem list, ga počasi pretrgam na pol, nežno rdečo polovico stisnem v dlan, zaprem oči. Zaduham tisti hladni vonj, vonj po mokrem lesu, ki se polagoma suši, vonj po deževnikih, ki umirajo na obroke vsakič po krajevni plohi. To je to, si rečem. Zdaj sem jaz na vrsti, da, dosti slane kapljevine pretočila sem to poletje. Usta mi skočujo v bežen nasmešek, lica zardijo zaradi notranjega veselja, spoznanja, da zmorem. Na mestu postojim še minuto, dve, preletim lepe spomine, potlačim slabe v zadnji del glave, poskočim. Iskat si grem nove ljudi, si mislim, med hojo nevede spustim jesenski list na tla, nikoli več se ne ozrem..
Ta jesen bo moja.